KO SE OKNA POTIJO                              

Najemniki in lastniki starih in novih stanovanj se pogosto pritožujejo zaradi vlažnih sten in orošenih okenskih šip. Vzrok za to je le redkokdaj voda, ki pronica od zunaj. Vlaga v stanovanjih se pojavlja iz zelo različnih razlogov. Najpogosteje gre za kondenzirano vodo, torej zgoščeno vodno paro, imenovano tudi rosa ali pot. Ta nastane iz ohlajajočega se zraka in se nabira na oknih in zidovih stanovanj.
Pri tem sta odločilni temperatura in vlažnost zraka. Kondens se najprej pojavi v zraku kot nevidna vodna para. Razmerje med zrakom in temperaturo, pa ni stalno. Toplejši zrak veže nase več vode. Če temperatura pade, se tudi sposobnost zraka, da obdrži vlago zmanjša. Para takrat postane pretežka in se spremeni v meglo, oblake ali celo nazaj v vodo.
Mejna temperatura, pri kateri se v zraku nahaja 100% vlaga, se imenuje rosišče. Z ohlajanjem zraka se gostota pare približuje svoji skrajni točki. V najhladnejših delih prostora pride do zasičenosti zraka s paro, zato iz nje nastaja kondens. Svoje dodajo še stanovalci z dihanjem, kopanjem, pomivanjem, kuhanjem in napačnim prezračevanjem.

Nastajanje kondensa v posameznih delih prostorov

V hiši je toplota posameznih prostorov zelo različna. Odločilno vlogo pri term igrajo izolacija zunanjih sten, razporeditev oken in širjenje ogrevanega zraka po prostorih. Praviloma je količina vlage zraka v celotnem prostoru enaka. Pri različnih temperaturah se spreminja tudi vlažnost zraka. Če temperatura v nekem delu prostora pade pod rosišče, se 100% relativna vlaga v zraku spremeni v vodo. Do nastanka kondensa pride lahko tudi pri sobni temperaturi zraka. Primer: pri 20°C in 50% relativni vlagi na zunanjih površinah, katerih temperatura je manjša od 10°C.

Preprečevanje kondensa

Nastanek kondensa lahko preprečimo le, če ohranimo vlažnost zraka pod 100%. To pa zahteva uravnoveseno razmerje med temperaturo in vlažnostjo zraka v vsakem delu prostora. Nekoč zgradbe niso bile tako dobro izolirane in zatesnjene kakor danes, ko veliko strožje zahteve otežujejo nekdanje "naravno prezračevanje". Takoj, ko vlažnost doseže kritično točko, moramo zvišati temperaturo zraka ali pa prostor večkrat na dan prezračiti. Prepih naj traja od pet do deset minut. Kondens ponavadi najbolj ogroža toplotno najobčutljivejše dele zgradbe, kot so zunanji zidovi in strešina. Poleg tega pa pretok zraka po celotnem prostoru ovira tudi nepravilna razporeditev grelnih teles, okenskih polic ali zaves. Topel zrak, na primer, ne more doseči predela pod strešnim oknom, če se tam nahaja prevelika okenska polica. Lahko se pojavi vlaga, posledično pa tudi plesen ali razpoke. Znanstvene raziskave so pokazale, da za na nastanek stenskih gob niti ni potreben viden kondens. Zadostuje že, če relativna vlažnost zgornjih površin delov zgradbe dalj časa presega 80%.

Usmerjanje toplega zraka

Strešna okna so vremenskim vplivom precej bolj izpostavljena kot fasadna. Dež, toča in razne nevihte jih močno ohlajajo. V notranjosti zgradbe se topel in vlažen zrak dviga in ohlaja na strešnih oknih in kondenzira, torej zgosti na šipah. Nastanek kondensa, zaradi katerega se pogosto razvijejo stenske gobe, lahko preprečimo s povišanjem temperature zgornjih površin v teh delih zgradbe. Na primer tako, da pod okna postavimo grelna telesa (razne peči, radiatorje...). Ta morajo v hladnih mesecih rahlo, vendar stalno delovati, tako da topel zrak počasi ogreva okenske šipe, ki se zato manj rosijo. Notranja obloga velusa omogoča optimalen pretok toplega zraka. Nastanek kondensa dodatno zmanjšuje tudi uporaba posebnega večplastnega izolirnega stekla, kajti čimvečja je toplotna izolacija šipe, tem manj hladnega zraka se nabere na njej. Na toplejši notranji strani šipe kondenzira manj vlage, ker nasičeni zrak pozneje preseže točko rosišča.